Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska
Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska

Za stare in mlade

DVOJNI POMEN PRAZNIKA VSEH SVETNIKOV

 

Pri dopoldanskih svetih mašah se na praznik VSEH SVETIH obračamo na občestvo vseh Svetih, jih častimo, se jim zahvaljujemo in jih prosimo pomoči in njihove molitve pri Bogu, da bi tudi mi  hodili po poti njihovega svetniškega  življenja in bi enkrat, ko bomo končali našo zemeljsko pot, bili vredni priti v njihovo družbo. Saj tako molimo v VEROIZPOVEDI.... verujem v Svetega Duha, sveto katoliško cerkev, Občestvo Svetnikov in večno življenje. Amen!

        Popoldanska sveta maša na praznik VSEH SVETIH pa nam kliče v spomin še zadnjo postajo, predno se pride v nebesa.To so VICE, kjer se duše, ki so se sicer ločile v milosti božji od tega sveta, ki pa se morajo še spokoriti in trpeti za kazni grehov, ki so jih storile in se morajo zato "očistiti" , da postanejo svete. V nebesa pride lahko samo kdor je svet, je svetnik. Vice so takorekoč očiščujoč ogenj božje ljubezni. Vice so stanje še nepomirjenega, trpečega hrepenenja po Bogu. Uboge verne duše spoznajo z grozo krivico, ki so jo storile Bogu in njegovi ljubezni.Vice so takorekoč "goreče" skrivnostno veliko trplenje. Zato se upodabljajo z ognem (čeprav to ni ogenj, ki ga mi poznamo). Jezus je rekel, da iz vic ne pridemo, "dokler ne plačamo zadnjega dinarja". Same si verne duše ne morejo več pomagat. Zamudile so priložnost, ki jo imamo na zemlji, od rojstva do smrti, da si ukrojimo obleko krstne posvečujoče milosti - v trenutku, ko nas Bog pokliče. Mi pa jim lahko pomagamo z molitvijo, predvsem pa z daritvijo svete maše in jim tako skrajšamo trplenje v vicah. One nam bodo to našo pomoč enkrat, ko bomo morda tudi mi potrebovali v vicah njihovo pomoč, s svojimi molitvami pri Bogu za nas , povrnile. Bog jim razodene, kdo je molil za nje! Sveto Pismo v knjigi Makabejcev pravi, da je v dobro in zveličavno moliti za mrtve, "za uboge verne duše v vicah". Zato bomo po Blagoslovu grobov v cerkvi molili Rožni venec za Vaše pokojne in za  verne duše v vicah. Med molitvijo bo tudi priložnost za spoved.

TRKANJE NA PRSI

 

Nekateri umetniki upodabljajo sv. Hieronima, kako se klečeč,

s kamnom bije po prsih. Ta svetnik je razumel pomen tega dejanja. Trkanje na prsi je izraz iskrenega kesanja. Zato to ni samo neko obredno dejanje. Trkamo se na prsi, da bi "pretresli", zbudili našo notranjost, da bi se izvila otopelosti in se odprla Gospodu.

 

      Tudi evangelij poroča o trkanju na prsi. Spomnimo se samo znane prilike o ošabnem farizeju in skesanemu cestninarju, kjer beremo, da je ta stal v templju, se tolkel po prsih in govoril:"Bog bodi milostljiv meni grešniku". (Lk 18, 13). Isti evangelist poroča, da so se ob Kristusovi smrti množice, ki so videle, kaj se je zgodilo, "tolkle po po prsih (Lk 23, 48).

   

      Pri maši se trkamo na prsi pri kesanju, ko molimo "Žal mi je, zelo mi je žal". Včasih so poznali trikratno trkanje na prsi. Nekateri ponovijo to kretnjo pred obhajilom, ko molimo "Gospod nisem vreden, da prideš k meni."

  

      Sedaj poznamo pomen trkanja na prsi. Odslej se nikoli ne trkajmo na prsi, ne da bi pomislili na to, kar delamo. Zbudimo svoje srce in prisluhnimo Božjemu glasu, da se bomo poboljšali in rasli v dobrem.

 

MAŠNIKOVE IN NAŠE ROKE

 

Bodimo tudi pozorni na mašnikove roke pri maši! Kdaj jih povzdiguje, kdaj sklene? Kako jih drži pri darovanju? Z njimi sprejema darove in jih povzdiguje. Potem si jih umije. Z njimi naredi križ nad darovi. Večkrat mašnik roke razprostrte povzdigne in s tem naredi obliko križa.

   Pa tudi verniki z različno držo rok molijo pri maši. Z roko se prikrižamo, se trkamo na prsi, si jih podajamo v znamenje sprave, nekateri jih razprostrejo med molitvijo Oče naš. Nanje prejemamo tudo obhajilo. 

       Danes se je že precej uveljavilo obhajilo na roko, a ne bo nikakor odveč nekaj besed o tem, saj ga ljudje včasih narobe prejemajo.

       Iztegnemo levo roko in odpremo dlan, pod njo pa postavimo desno odprto dlan. Pustimo, da nam delilec obhajila položi evharistični kruh na dlan, nato ga spoštljivo primemo z desno roko in se obhajamo, preden se vrnemo na svoje mesto v cerkvi.

  

         Hostije iz rok duhovnika ne primemo s prsti, ampak pustimo, da jo on položi na našo dlan. Obhajila na roko tudi ne prejemamo v rokavicah. Ta opozorila glede zunanjosti niso odveč, saj se pri obhajilu včasih dogajajo nenavadne stvari. Če verujemo v Kristusa navzočega v evharistiji in ga spoštujemo, ga bomo tudi dostojno prejeli!

 

     Obhajilo na roko ni manj vredno od obhajila na jezik, le spoštljivo ga moramo prejeti. Prav obhajilo na roko ima globok duhovni pomen, vreden pomisleka: duhovnikove roke, ki delijo, roke vernika, ki prejemajo, roke ki kažejo in roke, ki prosijo.

      

      Sploh ima govorica rok lepo vsebino: dvigajo se proti Bogu in stegujejo k bratom, delajo znamenje križa in stiskajo drugo roko, sklenjene so v zbranosti, ali odprtih dlan v prošnji....... Drža rok naj bo zato preprosta in spoštljiva, predvsem pa naj "ima dušo", to je, izraža našo notranjo naravnanost k Bogu in po njem k bratom in sestram.

 

      Sploh ima govorica rok lepo vsebino: dvigajo se proti Bogu in stegujejo k bratom, delajo znamenje križa in stiskajo drugo roko, sklenjene so v zbranosti, ali odprtih dlan v prošnji....... Drža rok naj bo zato preprosta in spoštljiva, predvsem pa naj "ima dušo", to je, izraža našo notranjo naravnanost k Bogu in po njem k bratom in sestram.

DRŽA IN POMEN ROK

 

Preden začnem razlagati pomen različne drže rok, naj poudarimo pomen rok sploh. "Za obličjem je roka najbolj poduhovljeni del telesa...... Opazuj ob priliki človeka -ali sebe-kako se v roki odraža ganjenost, veselje, presenečenje, pričakovanje. Mar ne pove nagel dvig ali lahen drget roke dostikrat več kakor beseda sama?"

   Z rokami izražamo svoje misli in svoja čustva. Tudi roke govorijo, morda bolj kakor lahko povedo usta. Z rokami se razodene duša in ob enem sprejme dušo drugega, ko npr. stisnemo roko v znamenje prijateljstva ali sprave, lahko ta kretnja postane novo znamenje upanja ali zaupanja.

   Roke pa ne samo govorijo, ampak tudi molijo. Razprostrte in dvignjene roke so lahko krik stiske  ali prošnja, pa tudi čustvo hvale ali zahvale. Že prvi kristjani so tako molili in s tem ponavljali držo Kristusa na križu.

   "Če človek razprostre roke, oblikuje križ" piše Tertulijan zgodnjekrščanski pisatelj (živel od leta160 do 220) in spreobrnjenec iz poganstva, ki je branil krščanstvo pred napadi krivoverstev.

   Pomenljiv je prizor Mojzesove molitve, zapisan v Drugi Mojzesovi knjigi (7,8.13). Pa ga tukaj povzemimo.

    Mojzes je postavil Joyueta za poveljnika bitke proti Amalečanom, Izraelcem sovražnega naroda. Med bitko se je Mojzes povzpel na goro moliti. Zgodilo se je nekaj nenavadnega:"Ko je Mojzes držal roke kvišku, je zmagoval Izrael, ko pa jih je povesil, je zmagoval Amalek. In Mojzesove roke so se utrudile, zato sta vzela kamen in mu ga položila, da je sedel nanj. Aron in Hur pa sta mu podpirala roke, eden na eni, drugi na drugi strani. Tako so njegove roke ostale trde vse do sončnega zahoda. In Jozue je .......premagal Amleka (2 Mz 17,11.13).

   Razprostrte in dvignjene roke proti nebu, so znamenje molitve. Dokler je torej Mojzes molil, je njegovo ljudstvo zmagovalo, ko pa je nehal moliti, so se ljudje morali umikati pred sovražniki.

    Molimo lahko tudi z dlanmi, obrnjenimi navzgor. Gre za značilno držo, poznano že v starodavnih časih. Izraža uboštvo v nas, ustvarjenih bitij, ki potrebujemo pomoč nekoga, ki je večji in močnejši kakor mi.

   Molitve s sklenjenimi rokami - vsaj tako kaže - niso poznali v prvih stoletjih krščanstva. Sklenjene roke izražajo zbranost, razmišljanje, notranji mir. Otroke radi učimo, naj molijo ssklenjenimi rokami. Tako jih tudi upodabljamo v molitvi.

 

PRIKLON

 

Z bolj ali manj globokim priklonom pokažemo spoštovanje do koga in priznavamo njegovo dostojanstvo. Rimski cesarji so zahtevali, da se priklanjajo Rimljani njihovim kipom ali ob njihovim mimohodu.

   Tudi mi kristjani se iz spoštovanja priklanjamo svetim podobam (n.pr. križu), pa tudi, pa tudi ko imenujemo osebe Svete Trojice pri molitvi slava Očetu. Pomislimo samo, kako spoštljivo se verniki v vshodnih Cerkvah priklanjajo pred svetimi podobami (ikonami) in med omenjanjem Svete Trojice (Slava Očetu.....)

    Med mašo nas bogoslužje večkrat povabi, da se poklonimo (narahlo sklonimo glavo) v znamenje zbranosti. Poznamo ta poklon z glavo, pa tudi poklon z zgornjim delom telesa. Tako se bralec, preden gre brat berilo, prikloni mašniku.

   Ko molimo vero, se pri besedah "in se je utelesil po Svetem Duhu in postal človek" vsi poklonmo. Duhovnik se rahlo prikloni pri povzdigovanju, ko izgovarja posvetilne besede:"Vzemite in jejte od tega vsi" in "Vzemite in pijte od tega vsi......."

   Priklon ima svoj pomen, zato ga naredimo lepo in zbrano. Pomaga nam, da se zavemo, da smo pred Nekom, ki zasluži naše spoštovanje.

   Priklon glave je tudi znamenje pokorščine in priznavanje drugega. Naj nas nebo sram prikloniti se pred Gospodom. Priklonimo se raje njemu, ter se varujmo, da se nebi klanjali idolom, praznim malikom, ki se jim tako rada klanja sodobna družba.

Druckversion Druckversion | Sitemap
© Stanislav Stante