Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska
Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska

SPOMINSKA SVETA MAŠA ZA POKOJNE V HUDI JAMI IN ZA VSE ŽRTVE MEDVOJNIH IN POVOJNIH POBOJEV.

13. junij 2015

Uvod v bogoslužje:
Spoštovani vsi navzoči, sobratje duhovniki in redovniki, spoštovana predstavnika hrvaške in avstrijske škofovske konference, gospod Mile Bogović, škof gospićko-senjske škofije in g. p. Edmund Wagenhofer, prior benediktin- skega samostana v Mariboru, sestre in bratje v Kristusu!
     Zbrani smo pri spominski sveti maši in molimo za rajne, ki so pokopani v Hudi jami in za vse žrtve medvojnih in povojnih pobojev, ki počivajo po moriščih in grobiščih širom naše domovine. Vsi smo povabljeni, da se zazremo v križ našega Gospoda Jezusa Kristusa in vstopimo v skrivnost njegovega trpljenja smrti in vstajenja, ki se je v tako grozljivi obliki uresničila na tem kraju in na drugih krajih naše domovine.
     Vsi smo na neki način vpleteni v to dogajanje, še posebej v teh sedemdesetih letih od konca druge svetovne vojne. Če smo kaj dobrega opustili in morda celo kaj slabega storili, obžalujmo svoje grehe, da bomo vredno obhajali to sveto daritev za blaženi pokoj vseh žrtev medvojnega in povojnega nasilja ter za mir in spravo v naši domovini in po širnem svet
u.

 

HOMILIJA
Spoštovani vsi navzoči, sestre in bratje v Kristusu!
»Pojdimo na Gospodovo goro, k hiši Jakobovega Boga, da nas pouči o svojih potih, da bomo hodili po njegovih stezah...« (Iz 1,3) nas je povabil prerok Izaija v prvem berilu svete maše. Na ta Gospodova pota stopamo, če dovolimo, da nas nagovarja, usmerja in bogati Izaijeva preroška vizija, ki je za vse čase: »Prekovali bodo meče v lemeže in sulice v vinjake. Narod ne bo več dvignil meča zoper narod, ne bodo se več učili vojskovanja, Jakobova hiša, pridite, hodimo v Gospodovi luči« (Iz 2,4-5)
    Ta mogočna preroška beseda, zapisana v Svetem pismu, je zapisana tudi v avli palače Združenih narodov v New Yorku, da bi bila navdih državnikom, ki se zbirajo v tej zgradbi.
Ta preroška beseda naj bo navdih in vabilo tudi nam, ki smo tako ali drugače vpleteni v posledice medvojnega in povojnega nasilja in smo danes poklicani, da hodimo v Gospodovi luči in prekujemo meče v lemeže in sulice v vinjake; to se pravi, da orožje, ki prinaša nasilje, trpljenje in smrt, spreminjamo v pluge in si prizadevamo vsak po meri svojega daru in službe za skupni blagor, za mir in pravičnost, za priznanje resnice, za popravo krivic in posledic medvojnega in povojnega nasilja, za odpuščanje in spravo, za mir in edinost doma in po svetu. To niso in ne smejo biti prazne besede, ki jih imamo že vsi dovolj, to je in mora biti naša skupna, naša življenjska naloga in poslanstvo, da bomo resnično vstopili v luč, ki je prišla na svet in razsvetljuje vsakega človeka (prim. Jn 1,9)
    1. Sedemdeset let je minilo od konca druge svetovne vojne, od teh sedemdeset let jih je petdeset minilo v prisilnem molku in načrtnem prikrivanju resnice o medvojnem in povojnem dogajanju, o čemer grozljivo priča 600 in več večinoma še neurejenih grobišč po raznih krajih naše domovine.
    To je temna stran naše medvojne in povojne zgodovine. Je pa še druga, svetlejša stran, ki se je kljub vsem oviram uresničevala v prizadevanju, da bi stopili v luč in bi skupaj s civiliziranimi narodi Evrope, ki so večji meri poskrbeli za zdravljenje ran in posledic druge svetovne vojne in se približali temeljni civilizacijski normi, ki pokojnim daje pravico do imena in do groba.
    V tej perspektivi smo hvaležni vsem, ki so se v tem obdobju na različne načine podali na pot poprave krivic in nasilja in še posebej na pota, ki vodijo k odpuščanju, medsebojni spravi in k resničnemu miru.
   Veseli smo, da vse bolj zori prepričanje, da družba in narod, ki zanika ali ima neurejeno svojo preteklost, tudi nima zdrave, rodovitne in ustvarjalne sedanjosti in ne svetle prihodnosti.
Hvaležni smo vsem, ki ste poskrbeli, da je vendarle stekel proces postopnega urejanja naših morišč in grobišč, kot se to dogaja tu v Hudi jami, Kočevskem rogu, v Hrastniku, na Teharjah, da omenim samo nekatere kraje.
    2. Za nas katoličane, za vse kristjane in za vse ljudi, ki v srcu dobro mislijo velja prva in največja zapoved: »Ljubi svojega Boga in svojega bližnjega, kakor samega sebe« (prim. Lk 10,27) Za vse kristjane velja tudi dopolnitev postave, ki jo prinaša Jezus Kristus, ko pravi: »Rečeno je bilo starim: Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika: jaz pa vam pravim, ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo, da boste otroci vašega Očeta, ki je v nebesih. Zakaj on veleva svojemu soncu, da vzhaja nad dobrimi in hudobnimi ter pošilja dež pravičnim in krivičnim... Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče (Mt 5,43-48).
Jezusovi učenci so se poskušali izmikati zapovedi ljubezni do sovražnikov, ki je razpoznavno znamenje krščanstva. Peter je vprašal Jezusa: »Gospod, če moj brat greši zoper mene, kolikokrat naj mu odpustim?« Do sedemkrat? (prim Mt 18,21), tako so učili učitelji postave. Jezus odgovarja: »Ne rečem ti sedemkrat, ampak do sedemdeset krat sedemkrat.« (Mt 18,22); to se pravi, da je potrebno vedno odpuščati.
   Apostol Pavel to misel nadaljuje, ko pravi: »Nikomur ne povračujte hudega s hudim, ampak povračujte hudo z dobrim. Če to delate, vašemu nasprotniku zbirate žerjavico na glavo« (prim. Rimlj 12,17-20); pomeni, dober zgled, odpuščanje, bo tudi še tako zadrtega nasprotnika vznemirjalo, mu budilo vest in ga vabilo k spreobrnjenju, odpuščanju in k spravi. Tako je delal Jezus, ko je na križu molil: »Oče odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo« (Lk 23,34) Tako so delali mučenci in pričevalci vseh časov, ko so z molitvijo na ustnicah in z odpuščanjem v srcu šli v smrt. Množica križev in rožnih vencev po naših grobiščih in poslovilna pisma, kjer so jih uspeli napisati, pričajo o teh herojskih dejanjih sprave in odpuščanja.
    3. Danes mineva pet let, od kar je bil v Celju Sovenski evharistični kongres, v okviru katerega je papežev legat k blaženim razglasil še ne dvajsetletnega dijaka Alojzija Grozdeta, ki so ga 1.1.1943 zverinsko mučili in umorili v Sokolskem domu na Mirni in ga odvlekli v bližnjo gozdno globel, misleč, da bodo tako prekrili svoj zločin. Vendar je resnica prišla na dan in Cerkev je njegovo zvestobo nagradila s sijajem svetništva. Poslej je njegov grob v božjepotni cerkvi novomeške škofije na Zaplazu pri Trebnjem romarski kraj, žarišče, navdih in vabilo za pota brezpogojnega odpuščanja in sprave.

Duhovno moč in potrebnost odpuščanje in sprave ob vsaki priložnosti oznanja papež Frančišek, posebej z napovedjo izrednega svetega leta Božjega usmiljenja, ki ga bomo začeli obhajati na praznik Brezmadežne, 8. decembra letos. To duhovno dogajanje se najprej obrača k vernemu občestvu Katoliške Cerkve, je pa tudi vabilo vsem verujočim in vsem, ki v srcu dobro mislijo in na mnogotere načine prižigajo luči vere, upanja, odpuščanja, sprave in miru v našem narodu, v naši domovini in po širnem svetu..

Spoštovani vsi navzoči, sestre in bratje v Kristusu!
   V drugem berilu smo slišali, kako je Jezus po svojem vstajenju zbiral učence in jim zagotovil, »da bodo prejeli moč od zgoraj in bodo njegove priče v Jeruzalemu, Judeji in Samariji do konca sveta« (prim. Apd 1,8). Naj ta moč od zgoraj in luč Svetega Duha napolnjuje tudi nas, da bomo »prekovali meče v lemeže«, zvesteje stopili na Gospodova pota in obrodili sadove odpuščanja, miru in sprave za našo preteklost, za varno sedanjost in svetlo prihodnost.
     Naj bo ta spominska sveta maša nov korak na tej poti. Amen.

                                  Dr. Stanislav Lipovšek, celjski škof

 

 

 

Druckversion Druckversion | Sitemap
© Stanislav Stante