Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska
Župnija Črešnjice - Naša ljuba Gospa rožnovenska

Sveta maša v spominskem parku Teharje

Objavljeno 02 Oktober 2017

Tudi letos se je na Rožnovensko nedeljo zbralo na Grobišču Bukovžlak na Teharjah veliko ljudi, še zlasti iz krajev, kjer so bili doma nekdanji taboriščniki. Vzdušje zbranosti in spoštljivosti do tega kraja in do vsega, kar se je tu zgodilo, je bilo čutiti ves čas, od zbiranja in molitve rožnega venca, do odhoda s tega kraja. Ves program je ustvarjal vzdušje sočutja ob prestanem trpljenju in želje za odpuščanje, spravo in mirno sožitje v prihodnosti. Čutiti je bilo tudi prizadetost nad tem, da so kosti iz Hude Jame odpeljali mimo Teharja, v Maribor in željo, da bi teharsko grobišče vendar že dokončno uredili po prvotni zamisli in načrtih.

   Sveto mašo je daroval celjski škof dr. Stanislav  Lipovšek ob somaševanju še sedmih duhovnikov. Sodeloval je mešani zbor župnije sv. Cecilije iz Celja in zakonca Krt. Po maši je sledil kulturni program, ki sta ga oblikovala Andrej Zakonjšek-Krt in njen mož Primož in povezovalka Marija Zgonc, nagovor pa je  imela hči nekdanjega taboriščnika Judita Treven.

   Vsekakor ostajajo Teharje kraj trajnega spomina na trpljenje po vojni vrnjenih in večinoma pobitih domobrancev in drugih ljudi in simbol prizadevanja za odpuščanje in narodno spravo.

             Iz Škofija Celje

V nedeljo, 4. oktobra 2015, je bila v spominskem parku na mestu

 

nekdanjega taborišča Teharje spominska sveta maša in slovesnost. Mašo

 

je daroval celjski škof msgr. Stanislav Lipovšek, slavnostni govornik po

 

maši pa je bil Brane Senegačnik.

 

Homilija škofa Stanislava Lipovška
Spoštovani vsi navzoči, sestre in bratje v Kristusu!
Danes je prva nedelja oktobru, ki se zaradi praznika Rožnovenske Matere Božje, ki ga obhajamo v sredo, imenuje tudi rožnovenska nedelja. In mnogi, premnogi naši preizkušani bratje in sestre, žrtve povojnega nasilje, ki se jih danes posebej spominjamo, so prenašali trpljenje in umirali z rožnim vencem ali s križem v roki. To jim je bila edina in zadnja tolažba in upanje.

    Tudi mi smo danes priromali na to grozljivo prizorišče povojnega nasilja, da bi molili za naše rajne, pa tudi za preživele, pa tudi za povojne rodove in generacije, za nas in za rod, ki prihaja za nami, da bi kljub vse večji časovni oddaljenosti spoznali resnico o naši polpretekli zgodovini in znali ločiti dobro od zla, ter vztrajno hodili v luči Kristusovega evangelija, ki nas vodi na pota miru, odpuščanja, sprave, prijateljstva in sodelovanja.

   Poslušali smo Božjo besedo, ki nas edina osvobaja in vliva tolažbo in upanje, da v tej tesnobi in bolečini nismo sami, ampak je Gospod z nami; on, ki je šel pred nami in za nas v temo smrti in trpljenja, pa tudi v luč in v slavo vstajenja in nam tako oznanil, da smrt in trpljenje nista zadnja postaja. Zadnja postaja je vstajenje in novo življenje v Kristusu in večno življenje.

     1. Prerok Ezekijel nas je v prvem berilu prestavil v dolino, ki je bila polna mrtvaških kosti. To je ta dolina, v kateri smo se zbrali, dolina z nasipno zemeljsko pregrado, ki je podobna enajstim pregradam v Hudi jami in se za njo razprostira umetno jezero s strupenimi industrijskimi odplakami in smetmi in pod njimi iznakažena trupla naših dragih svojcev, jetnikov in žrtev medvojnega in povojnega nasilja.

     Tu se je zgodil dvojni zločin; prvi, najbolj grozljiv, ko so sem pripeljali in tu in v bližnjih moriščih pobijali nedolžne žrtve. In ko so njihova mrtva telesa polili z žlindro in prekrili s smetmi, se je zgodil drugi zločin, ker rajnim niso vzeli le življenja, ampak tudi njihovo človeško dostojanstvo, ko so jih izenačili s smetmi in odpadki. Tretji zločin bi se zgodil, če bi mi pozabili na te žrtve in ne storili vsega, kar je v naši moči, da se na tem in na še več kot 600 drugih znanih in neznanih moriščih po naši domovini izvrši človeško-civilizacijski in tudi krščanski proces, ki je v tem, da bodo vse žrtve povojnih pobojev dobile svoje ime in svoj grob, ne v rudniških rovih in breznih, ampak na primerno dostopnem kraju, kjer jih bodo lahko obiskali svojci in se z njimi človeku primerno in dostojno srečali, zanje molili in se od njih poslavljali.

     Ko je arhitekt snoval to spominsko obeležje, tu na Teharjah, ki še ni dokončano in mu manjkajo še nekatere bistvene razsežnosti, kot je križev pot in spominske plošče z imeni ujetnikov, ga je gotovo navdihovala podoba Kristusa iz Knjige razodetja, ki samega sebe imenuje alfa in omega, zato je ta dva simbola upodobil nad oltarnim prostorom, dovolj vidno in tudi skrivnostno zakrito, da je črka omega lahko tudi venec slave, ki so ga prejeli pobiti jetniki, ali pa odprte roke, ki segajo v dolino smrti in sprejemajo vsakega, ki stopi na ta kraj, kakor tudi nas, ko obhajamo to spominsko daritev sv. maše in z vsem srcem in vso dušo vstopamo v skrivnost darujoče se in odpuščajoče ljubezni, ki doseže najvišjo stopnjo v ljubezni do sovražnikov, v našem primeru do vseh, ki so izvrševali povojne poboje in prizadeli veliko gorja in trpljenja žrtvam in njihovim svojcem in sorodnikom.

    3. In na to pot nas vodi sporočilo današnjega evangelija, ko Jezus pravi »Slišalo ste, da je bilo rečeno : Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika. Jaz pa vam pravim : Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo, da boste otroci vašega Očeta, ki daje sonce dobrim in hudobnim in pošilja dež pravičnim in krivičnim«(prim. Mt 5,43-45).

      Morda bo kdo rekel, saj to ni mogoče. To je preveč. To je utopija. A Jezus vztraja, ker je ljubezen do sovražnikov novost krščanstva, ki nas vabi, da ljubimo in delamo dobro vsakemu človeku, tudi tistim, ki so izvrševali povojne poboje in prizadeli toliko trpljenja in krivic svojcem in sorodnikom v povojnem obdobju. Darujoča in odpuščajoča ljubezen je edina pot, ki vodi do tako zaželjene narodne sprave med živimi in rajnimi, med ubijalci in žrtvami, med preživelimi, ki so bili v vojnem in povojnem času na nasprotnih straneh in so sedaj poklicani k spravi in medsebojnemu odpuščanju.

      Za trajen in resničen mir in bodočnost našega naroda je nujno potrebna sprava s preteklostjo, saj ne moremo graditi varne in srečne sedanjosti in prihodnosti, ne da bi poskrbeli za resnično spravo s preteklostjo. Sprava je mogoča le tedaj, če smo pripravljeni odpuščati. Odpuščanje pa je možno le takrat, če smo pripravljeni priznati resnico, pa če je še tako boleča, težka in obremenjujoča. Samo resnica osvobaja. Jezus pravi, da je zato rojen in je zato prišel na svet, da spriča resnico (prim. Jn 18,37) In ta resnica je njegov evangelij. Bl. papež Janez Pavel II. v poslanici za Svetovni dan miru leta 2002 pravi, da ni miru brez pravičnosti in ni pravičnosti brez sprave in ne sprave brez odpuščanja in ne odpuščanja brez priznanja resnice.

      Zato smo hvaležni svetnim in cerkvenim ustanovam, ki si doma in po svetu prizadevajo in ustvarjajo pogoje in možnosti za resnično spravo in odpuščanje. Novo upanje budi tudi letos sprejeti zakon o prikritih grobiščih in dostojnem pokopu. Na okrogli mizi o izvajanju tega zakona, ki je bila 30.septembra letos na Družini smo slišali, da se proces odkrivanja in urejanja povojnih morišč in grobišč kljub vsem težavam nadaljuje, da se bomo v našem odnosu do žrtev medvojnega in povojnega nasilja v doglednem času približali splošnim civilizacijskim normam in človeškemu čutenju.

       Kristjani, učenci Jezusa Kristusa, bi tu morali dajati dober zgled, pa tega večkrat nismo storili. Zato je bl. papež Janez Pavel II. že pred 29. leti v mesto Assisi, ki ga je Sv. Frančišek s svojim vodilom »mir in dobro« razglasil za mesto miru, povabil predstavnike krščanskih Cerkva in tudi nekrščanskih verstev, da bi v skupni molitvi in pogovoru našli navdiha in moči in bili v večji meri nosilci sprave in miru v sodobnem svetu. Sedanji papež Frančišek to delo nadaljuje, ko ne zamudi nobene priložnosti in vztrajno poglablja in utrjuje prizadevanja za mir, spravo in sodelovanje v sodobnem svetu. Najmočnejša in najgloblja pobuda v tej smeri je njegova razglasitev Svetega leta Božjega usmiljenja, ki ga bomo začeli obhajati na praznik Brezmadežne, 8. decembra letos in je to vabilo nam katoličanom in vsem ljudem dobre volje, da vstopimo v skrivnost Božje ljubezni in obrodimo žlahtne sadove miru, odpuščanja, sprave, prijateljstva in sodelovanja.

       V Cerkvi v Sloveniji smo v zadnjih letih prižgali nekaj novih luči, ki vabijo k spravi in odpuščanju. Tako je bil na evharističnem kongresu v Celju, 13. junija 2010, za blaženega razglašen Alojzij Grozde, ki so ga zaradi zvestobe Jezusu Kristusu mučili in umorili v Mirni na Dolenjskem 1.1.1943 ; 24.9.2011 je bilo v Sarajevu za blažene proglašenih pet drinskih mučenk- redovnic, ki so jih grozljivo umorili 15. januarja 1941 v Goraždu. Med njimi sta bili tudi dve Slovenki : s.Antonija Fabjan in s. Krizina Bojanc, , doma iz novomeške škofije.

      Na pobudo Slovenske škofovske konference je v teku proces za slovenske mučence in pričevalce 20. stoletja, med katere spadajo tudi mnoge žrtve medvojnih in povojnih pobojev. V to dogajanje se vključuje tudi pastoralna prenova Cerkve na Slovenskem, ki med pastoralne izzive vključuje tudi prizadevanja za spravo (PIP 93-102). V pastoralnem vodilu te prenove je med drugim rečeno, da ni prav, če spravo želimo doseči s pritiskom na krivca, da bi le-ta prvi spoznal svojo krivdo in se pokesal. Kristjani verjamemo, da se Bog obrača najprej k žrtvi, jo s svojo milostjo ozdravlja in se preko nje obrača na krivca(prim. PIP 95). To je skrivnost in modrost križa, v katero smo vsi povabljeni.

      Bratje in sestre v Kristusu, pot do sprave je dolgotrajen in zahteven proces. Treba bo še opraviti zahtevne zgodovinske raziskave o vzrokih in razlogih, ki so privedli do medvojnega in povojnega nasilja. Ni druge poti. Če hočemo v vsej polnosti živeti našo sedanjost in graditi prihodnost, se moramo pogumno soočiti in se spraviti z našo s preteklostjo. Kristjani, učenci Jezusa Kristusa smo tu še na poseben način nagovorjeni, da smo ne le v besedi, ampak tudi v dejanju nosilci vrednot evangelija, da hodimo po stopinjah Jezusa Kristusa, ki nam s svojo besedo in s svojim zgledom govori, da se krščanstvo začne v ljubezni in odpuščanju, ki vključuje vse ljudi, prijatelje in sovražnike.

     Bl. Alojzij Grozde, drinske mučenke, žrtve medvojnih in povojnih pobojev in mnogi drugi pričevalci, njihov zgled, njihova molitev je najbolj zanesljiva pot, ki naj tudi nas, še posebej vse odgovorne v družbi in Cerkvi usmerja in navdihuje, da bomo vztrajno gradili mostove miru, odpuščanja, sprave prijateljstva in sodelovanja. In k temu naj nam pomaga tudi ta spominska sveta maša. Amen.

                          Škofija Celje

Iz Škofija Celje

Druckversion Druckversion | Sitemap
© Stanislav Stante